4. 6. 2020 sem postal predsednik Humanitarnega društva StanislaV, kar mi je v veselje, je pa tudi velika odgovornost. V preteklosti sem že vodil podobne ustanove, a take, kot je HDS, še ne. Moram priznati, da mi je ta naloga pisana na kožo, saj je v neposrednem stiku z ljudmi in naravo. Vsak dan se srečujem s problemi ljudi, ki tavajo v temi in jih osrečujeta samo še ego in dokazovanje, a ne vidijo in čutijo pravega smisla življenja. Ne znajo se ustaviti in prisluhniti sebi in začutiti sreče in veselja v sebi in soljudeh, ki jih obkrožajo. Postali smo osamljeni roboti brez duše in človečnosti, v sistemu pohlepa oblasti in centralizma za vsako ceno. Prišel je čas, da najprej spoznamo sebe in sočloveka v stiski, da vsi skupaj najdemo rešitev, ki bo vse osrečila in dala novo upanje za življenje. Prepozno je, ko spoznamo, da sami tavamo po tem svetu in si predstavljamo, da smo v soju blišča in pomembnosti, ki traja toliko časa, kolikor smo v igri za pohlepom, bogastvom in dokazovanjem. Ko to mine, postanemo stranski produkt sodobne civilizacije, ki nam pokaže temno plat zemeljskega življenja v svoji pravi luči. Ste že tam ali sploh še niste opazili, da ste robot brez duše in smisla življenja, brez ljubezni in spoštovanja, brez sodelovanja in pomoči sočloveku itd.? Potem vam polagam na srce, da razmislite in se nam pridružite, da bomo s skupnimi močmi osrečevali in bili srečni v skupnosti in kot posamezniki, do konca bivanja ne tem planetu, ZEMLJI.

 

Vaš Stanislav Valentinčič