Duhovi

SREČANJE Z UMRLIMI - 1

BUKOVSKI VRH: 8. 1. 1994

Kraj videnja: SLOVENIJA

Videla in doživela: Suzana Kuštrin

​

Na obisku pri SUZANI z Bukovskega vrha

​

Če vas podrobneje zanima, kje stanuje Suzana Kuštrin z Bukovskega vrha, bi vam pot do njenega doma opisal takole: osem kilometrov pred Cerknim iz smeri Mosta na Soči zavijete levo, nato pol ure po asfaltni cesti in še dvajset minut po makadamski poti, ki poteka večinoma po gozdu, zadnje kilometre pa se strmo vzpenja. Po dolgem pričakovanju zagledate vrh, ki je le redko posejan s hišami.

Deževen dan me je spremljal, ko sem potrkal na vrata lepo urejene kmečke hiše št. 16. Vrata mi je odprla starejša ženska, ki se mi je predstavila: SUZANA KUŠTRIN. Povabila me je v zelo lepo urejeno kuhinjo, z domačim štedilnikom na drva, ki mi je zbudil posebno pozornost zaradi lepe oblike. Na vprašanje, ali je sama, mi odgovori: "Danes so šli vsi od doma." In doda: "Naročili so mi, naj skrbno pazim na ogenj, da ne ugasne."

Ko sem popil ponujeno skodelico čaja, bi najraje takoj prešel k zadevi, zaradi katere sem pravzaprav odločil za obisk. Prosil sem gospo Suzano, naj mi opiše dogodke, ki so ji v življenju večkrat dali misliti. "Z veseljem," je rekla, "zakaj pa ne," in naložila na ogenj. Potem je sedla zraven štedilnika, si popravila temno rjavo ruto na glavi in začela opisovati osupljive reči.

​

ŽENSKA V BELEM

"Ne vem, kako bi začela. Takrat smo stanovali še v Pečinah. Imela sem kakih dvanajst let, ko me je mama poslala v trgovino po petrolej in kvas. Trgovina je bila oddaljena od doma deset minut. Dobro se spominjam trgovca, bil je naglušen, zato sva se bolj slabo sporazumevala. Ko sem kupila petrolej in kvas, sem se na poti proti domu ustavila deset metrov od trgovine in poslušala kosce, ki so peli. Bilo je pozno popoldne."

Spet si je popravila ruto in nadaljevala: "Med poslušanjem mi je pogled nenadoma zašel v nasprotno smer, kot da bi mi nekdo zasukal glavo. Začudena sem zagledala žensko, vsa v belem je bila, od vrha do tal, tudi lase je imela bele. Na sebi je imela dolgo belo krilo, le obraza ji nisem razločila. Stala je približno trideset metrov od mene. Neznansko sem se prestrašila in jo ucvrla domov kar čez travnike. Povedala sem domačim, kaj se mi je zgodilo, pa mi niso verjeli. To je bilo junija, novembra istega leta pa so kakih 60 metrov od kraja, kjer se mi je približala nenavadna podoba, umrli trije: oče, hči in sin zaradi takrat imenovane španske bolezni, vsi v dobrem tednu."

​

BRATRANČEVO SPOROČILO

Po tem pripovedovanju mi je gospa skuhala kavo in nadaljevala sva pogovor. Medtem ko je nalagala drva v štedilnik, je rekla: "Bratranec je samo meni sporočil, da je umrl. Takrat smo živeli že v tej hiši. Ponesrečil se je nekje v Budimpešti, ko je odpiral bombo, in je ležal v tamkajšnji bolnišnici. Večer pred tem, ko smo dobili brzojavko o njegovi smrti, sva s sestro spala v sobi , postelji sva imela ločeni, vsaka ob eni steni. Tistega večera nisem mogla zaspati. Ležala sem na hrbtu in gledala v strop. Nenadoma sem začutila roko, ki je drsela po meni od glave proti nogam. Nič drugega nisem občutila kot trenuten čuden pritisk. Bilo je temno in čisto tiho. Sestra ni čutila nič, čeprav sva bili v isti sobi. Naslednji dan ob 11. uri smo dobili brzojavko, da je bratranec umrl."

​

PODOBNA JE BILA MOJI SESTRI

V kuhinji se je že precej  stemnilo, zunaj je bilo megleno, zato je gospa Suzana prižgala luč in nadaljevala sva pogovor. Misli so prehitevale druga drugo, govorila je naglo, kot da bi se bala, da ne bi česa pozabila: "Tudi sestro Ivanko  sem imela, bila je dvakrat v bolnišnici v Ljubljani, zaradi jetike. Imela je 36 let. Drugič je bila kak mesec v bolnišnici, ko se mi je zgodilo to, česar ne bom pozabila do smrti. Dvaindvajsetega oktobra leta 1948 sem se odpravila na Brezje. Tam sem molila, da bi sestra ozdravela. Ob vrnitvi, ko sem prečkala lesen most, se mi je približala ženska, popolnoma podobna sestri in oblečena tako, kot je bila ona tedaj, ko je odšla od doma v ljubljansko bolnišnico. Kake četrt ure je hodila za mano do postaje, vprašala sem jo, kam je namenjena, koliko je še do železniške postaje, kje je bila, a na vse to nisem dobila odgovora. Vso pot je molčala.  Hodila je ob meni, čisto normalno je bila videti – kot človek. Večkrat sem jo pogledala, ona pa nič. Med potjo sem si želela, da bi bila čimprej na železniški postaji, zato sem tudi pospešila korak. Sledila mi je, nato pa pred železniško postajo naenkrat izginila. Ko sem prišla na železniško postajo Grahovo (postaja, ki je najbližje mojemu domu), so mi prijateljice povedale, da je sestra Ivanka umrla. Dobili so brzojavko. To je bil čisti "spomin"," je prepričana gospa Suzana.

​

"Vse kar pripovedujem, je čista resnica, nikoli ne bom pozabila tega, kar sem videla in občutila," potrdi ob koncu pogovora.

Verjemimo ji tudi mi, saj je pri svojih letih življenja v dobrem in slabem doživela to, kar se lahko zgodi (ali se je kdaj zgodilo) tudi nam.

 

Za AURO, dopisnik: Stanislav Valentinčič

Objavljeno AURA: JANUAR-FEBRUAR 1994

​

Slika je simbolična.